ČEBELARSTVO KAPŠ

Pri Kapševih iz Rumanje vasi se bolj ali manj vse vrti okoli čebel in čebelarstva. Kako tudi ne, saj ima Franc Kapš v treh čebelnjakih 130 pridobitnih panjev in še 25 rezervnih. Zadnjega je postavil letos, takoj ko je skopnela snežna odeja. Nadomestil je očetovega pri rojstni hiši v Starih Žagah, drugi od leta 2006 stoji kakšnih 200 metrov stran, tretji, ki je pravzaprav njegov prvi, pa je ob družinski hiši v Rumanji vasi zrasel leta 1986.

 

Z novim čebelnjakom ima velike načrte, saj ga pripravlja za izvajanje apiterapije za zdravljenje različnih psiholoških bolezni. »Mikroklima čebelnjaka namreč zelo ugodno vpliva na psihofizično počutje človeka. Gre za vdihavanje aerosola z ležanjem nad panji ali neposredno prek maske, seveda vse pod zdravniškim nadzorom, pomirjujoče pa na človeka deluje tudi zvok, ki ga povzročajo čebele,« pojasni. Čebelarjenje tako zanj že dolgo časa ni več le hobi, je pa tudi zelo vpet v delo čebelarskega društva Straža-Dolenjske Toplice. Bil je eden vodilnih  prostovoljcev pri gradnji njihovega čebelarskega centra v Podstenicah, zdaj pa je njegov gospodar.

 

Lahko rečemo, da je bilo Francu čebelarstvo položeno že v zibelko, čebelarila sta  njegov stari oče in oče Rudolf. Zadnji je bil znan čebelar in starosta čebelarskega društva, ki je sinu poleg ljubezni do čebel in znanja zapustil tudi bogato čebelarsko dediščino – čebelarsko orodje, panje, med njimi tudi panj črmošnjiškega župnika in kranjskega čebelarja Jurija Jonkeja ter panj v obliki avstro-ogrskega vojaka v naravni velikosti, ki je eden od treh rezbarja samouka Jakoba Kobeta s Selišč pri Dolenjskih Toplicah, vezane letnike Slovenskega čebelarja od leta 1920, čebelarsko knjigo z letnico 1799 ...

 

Med s sokom rdeče pese

 

Letošnja letina bo povprečna, pravi Kapš, a vseeno boljša kot  lani, saj je, kljub temu, da je zaradi dolge zime sprva slabo kazalo, imel pri vsakem panju eno točenje več, prvo pa so imeli kar mesec dni kasneje kot sicer. »Dobili smo okoli  2500 kilogramov medu, ki je po opravljenem ocenjevanju v okviru društva zelo kakovosten. Ima od 14,9 do 15,1 odstotka vode, kar je odlično, dovoljena meja pa je 18,6 odstotka,« je zadovoljen. Največ do zdaj – nekaj manj kot 6 ton – so ga iztočili leta 2006, ko je bila rekordna letina pri vseh čebelarjih. »Naš med je avtohton, ves iz te doline. Če ga slučajno zmanjka, ga pač nimamo, v nobenem primeru ga ne bi šli kupovati na Madžarsko, kot se je to pri čebelarjih že dogajalo,« je pristavila Frančeva žena Fani, ki je nepogrešljiva pri oblikovanju njihove ponudbe in v prodaji, s čebelami pa ne dela, saj je nanje zelo alergična. Zato mu je v  preteklosti pomagala predvsem starejša hči, zadnje čase pa partner mlajše, ki je že naredil tudi čebelarski izpit.

 

O kakovosti Kapševega medu pričajo številna priznanja žlahtnih barv z različnih ocenjevanj in odlikovanja, med katerimi je Franc najbolj ponosen na naziv šampion, najvišje priznanje za čebelarja, ki ga je v Novem mestu leta 2006 dobil za smrekov med. Smrekovega medu letos zaradi mrzle pomladi ne bodo imeli, imajo pa hojevega in gozdnega, cvetličnega so pustili čebelam za razvoj. Prava posebnost je med s sokom rdeče pese, ki gre dobesedno za med. »Sok doma pridelane rdeče pese, ki je nikoli ne škropimo, v določenem razmerju zmešamo z medom. To damo čebelam, ki jih ločimo od drugih v čebelnjaku. Mešanico popijejo, jo predelajo in vrnejo v satovje, potem znova točimo. Tega medu nimamo nikoli veliko; delo je dvojno, v postopku pridelave pa izgubimo polovico vloženega. Lani smo recimo dali 110 kilogramov medu, nazaj pa smo ga dobili okoli 60,« razloži Franc.

 

Večino medu prodajo doma, nekaj pa tudi na stojnicah ob različnih prireditvah. Fani že vrsto let redno prodaja med in druge njihove izdelke – propolis, medeni liker, cvetni prah, kremni med, med z vrtnico in cimetom, deviško satje v medu, posebno mešanico cvetnega prahu, propolisa in medu, po kateri ljudje posegajo predvsem jeseni za krepitev imunskega sistema, ipd. – tudi pred zdraviliščem v Dolenjskih Toplicah. »Imamo predvsem stalne kupce, prihajajo pa tudi novi. Ljudje se, kot kaže, čedalje bolj zavedajo pomena kakovostne in doma pridelane hrane,« ugotavlja.

 

 

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista, 12. septembra 2013

M. Žnidaršič